OGLEDALA REALIZEM IN ILUZIJA ODSEVA
Človekova očaranost nad tem, da vidi v zrcalu svojo lastno podobo ali prostor, ki ga obdaja, je ostala neizčrpen vir navdihov za načrtovalce ambientov. Kakšen naj bo okvir, oblika, je to ravno ali krivljeno ogledalo?
V stanovanjski kulturi ostajata glede na funkcijo dva glavna tipa ogledal. To so tista, v katerih zremo svojo podobo pri oblačenju ali kozmetičnih opravilih. Le malokdo bi si zjutraj upal iz stanovanja, ne da bi se vsaj bežno zazrl v svoj odsev. Drugi tip ogledal pa se ogleduje po prostoru in svetlobi. Za ta ogledala je potrebna nadvse pozorna analiza zrcaljenja. Njihov glavni namen je, poseči v iluzijo prostora in tako navidezno spremeniti njegove razsežnosti. Ogledala so kmalu začeli uporabljati tudi za osvetljevanje temačnih prostorov. Izoblikovala so se nenapisana pravila, kje mora ogledalo stati. Pomemben prostor zanj je bila stena nad kaminom, takoj zatem pa spalnica, nad posteljo, seveda.
Ogledalo in njegov odsev spremljata človeka že več kot 6000 let. Ogledalo kot orodje pri oblikovanju interierja ali, bolje iluzije prostora pa je razširjeno šele zadnjih nekaj sto let. Razvoj ogledala, ki je iz majhne toaletne potrebščine prerasel v veliko ravno površino, kot jo poznamo danes in uporabljamo predvsem v arhitekturi, se je začel nekje na začetku 17. stoletja.
Prvo najdeno ogledalo na območju Egipta sega v obdobje 4500 p.n.š. in je bilo narejeno iz poliranega kamna s preprostim lesenim okvirjem. Podobna ogledala so izdelovali tudi Azteki, le da so material zanje našli v strjeni lavi. Pozneje pa so Inki in predvsem Egipčani že izdelovali ogledala iz visoko poliranih kovin, srebra, zlata in bronze. V predkolumbijski Ameriki so uporabljali tudi posebna konkavna ogledala, s katerimi so netili ogenj.
Ogledalo je imelo v svoji zgodovini različne funkcije in pomene. Na prvem mestu je gotovo zrenje v svojo podobo. Čeprav se v ogledalo gledamo vsi, to dejanje nekako bolj pripisujejo ženskemu spolu. In že smo pri opciji, ki jo ponuja ogledalo – kdor pozna svojo podobo, jo lahko tudi spreminja, kar naj bi s pridom izkoriščale predvsem ženske, prav zato je ogledalo v prenekateri kulturi simbol ženskega principa. Ogledalo je imelo tudi verski pomen, poosebljalo je eteričen, božanski element. Ponekod so ga enačili z dušo, drugod z božjim pogledom, ali pa je bilo nepogrešljiv pripomoček pri izvajanju obredov.
Prvi zametki zamisli o uporabi ogledal za osvetljevanje prostorov izhajajo iz feng šuija, ki se je razvil v 9. st. p.n.š. na Kitajskem in je uporabljal ogledalo za element, ki lahko stabilizira tako pozitivne kot negativne silnice ter prinese svetlobo v temne dele prostora. V začetku našega štetja so Rimljani začeli uporabljati majhna ogledala za dekoracijo bogatih interierjev. Nekako v tem obdobju pa so že začeli izdelovati steklena ogledala. Steklo po nekaterih razlagah verjetno izvira s Srednjega vzhoda, Sirije, okoli 25000 let p.n.š. Trgovci z sodo, ki so pesek prodajali Egipčanom – ti pa so ga uporabljali pri mumifikaciji svojih umrlih, naj bi bili po naključju odkrili, da se močno segret pesek spremeni v prosojno tekočino. Stekleni predmeti so se tisočletja uvrščali med zahtevnejše in dragocene izdelke.
V 13. stoletju so imele Benetke pomembno steklarsko industrijo, ki so jo meščani zaradi specifične tehnologije in tudi zato, da bi obdržali njeno skrivnost zase, preselili na bližnji, a osamljen otoček Murano. In prav tukaj so v začetku 14. stol. odkrili, kako pritrditi tanke kovinske lističe na stekleno podlago. V istem času so v Nemčiji odkrili drugačno tehnologijo: v še stopljeno steklo so mešali kositer. Dva dogodka sta vidno zaznamovala izdelovanje steklenih ogledal. L. 1460 je beneški steklar odkril novo, tanjše, prozornejše steklo, pozneje imenovano kristalno steklo. Pol stoletja pozneje pa so odkrili, kako amalgamirati kositer. Tako so Benečani postali ponosni lastniki skrivnosti o izdelovanju ogledala. V tem času je bilo ogledalo še vedno priljubljen del nakita ali ročno toaletno ogledalo. Počasi pa se je odsevna površina večala in postala primerna za izdelavo dekorativnih ogledal in za eksperimente pri njihovem nameščanju v prostorih palač in plesnih dvoran.
Prva, najlepša, največja in najvplivnejša je bila gotovo dvorana ogledal v Versallesu, oblikovana za Ludvika XIV. med letoma 1678 in 1686. Lepa ogledala, ki so jih namestili po stenah palače, so kmalu zaslovela in dobila posnemovalce po vsej Evropi, med likovniki pa so se vnele burne razprave, ali bo ogledalo nadomestilo stensko poslikovo. Prenekateri slikar je bil fasciniran in hkrati razočaran nad realistično podobo, ki so jo kazala zrcala in ki je sam nikoli ne bi zmogel doseči.
Ogledala so kmalu začeli uporabljati tudi za osvetljevanje temačnih prostorov. Izoblikovala so se nenapisana pravila, kje mora ogledalo stati. Pomemben prostor zanj je bila stena nad kaminom, takoj zatem pa spalnica, nad posteljo, seveda. Prenekateri veljak pa si je dal postaviti kar zrcalno sobo, kjer so bila ogledala nameščena na vseh štirih stenah, ponekod tudi na stropu in tleh. Ena prvih, ki si je privoščila tak luksuz, je bila Katarina Medičejska.
Vseskozi je bilo ogledalo v arhitekturi dekoracijski material. Odsevna površina je dobila prostor ne samo v interierju temveč tudi pri oblikovanju zunanje arhitekture in celo krajine. Fasade, ki bi zrcalile oblake, drevesa, reko, so postale vizija v prejšnjem stoletju, vendar je bilo najprej treba izdelati ogledalo, primerno za postavitev zunaj. Enosmerno ogledalo, stekleno folijo, so iznašli v petdesetih letih.
Človekova očaranost nad tem, da vidi v zrcalu svojo lastno podobo ali prostor, ki ga obdaja, je ostala neizčrpen vir navdihov za načrtovalce ambientov. Seveda je vedno pomembnejše tudi vprašanje, kakšno naj bo ogledalo.
Tekst: Irena Pivka